BESEDILA

“Čakam”
(Gal Gjurin / Gal Gjurin)

Sivo je nebo,
kot še nikdar tako.
Kratke misli so,
ki kot kadri tečejo, tečejo.

Kaplje padajo,
se v tla zabadajo,
razpoke iščejo –
in po licih tečejo, stečejo.

Veš, da čas dolg se zdi,
ko stojiš in vse hiti
in tvoj glas tih se zdi,
ko si sam, med ljudmi.

Čakam.

Čakam te, ljubezen moja,
kot še nikdar poprej.
Slutim te, ljubezen moja,
prideš slej ali prej.

Čakam.

Obrazi nemi so.
Za šipami se skrivajo.
V sedežih utapljajo.
Kolesa jih popeljejo
neznano kam.
Neznano kam.

Veš, da čas dolg se zdi,
ko stojiš, vse hiti
in tvoj glas tih se zdi,
ko si sam, med ljudmi.

Čakam te, ljubezen moja,
kot še nikdar poprej …
Voziš se, ljubezen moja,
prideš slej ali prej.

Kličem te, ljubezen moja,
kdaj prideš to mi povej,
čakam te, ljubezen moja,
kot še nikdar poprej.

“Sonce”
(Severa Gjurin, Gal Gjurin / Severa Gjurin)

Sonce ti od nekdaj gori, gori gre.
Za njim oblakov dež, vode.
Preden se mavrica zgodi,
moraš it čez medene in trde dni.

Tam čez daljave gre
zlati vlak, ki govori.
Dvigne ti telo in posuje ti dni
z zlatimi tremi bleščicami.

Sonce ti od nekdaj gori gre.
Ni ne oblakov ne vode.

“Rokenrol”
(Gal Gjurin / Gal Gjurin)

Rokenrol,
včasih se nam obrne pol.

Rokenrol,
včasih gor in včasih dol.

Pridi z nami, da bo lepo.
Pridi, da ne bo več hudo.
Življenje je samo
Ro-ro-ro-ro-ro-rokenrol.

Stopi tja,
kjer se dobra muzika igra.
Stopi tja,
kjer le dobra volja je doma.

Pridi z nami, da bo lepo,
Pridi, da ne bo več hudo.
Življenje je samo.
Ro-ro-ro-ro-ro-rokenrol.

Rokenrol,
včasih dol in včasih gor.

Pridi z nami, da bo lepo.
Pridi, da ne bo več hudo.
Življenje je samo
Ro-ro-ro-ro-ro-rokenrol.

“Ali je še kaj prostora tam na jugu”
(Gregor Stermecki, Severa Gjurin, Žiga Golob, Dejan Lapanja, Gašper Peršl / Rok Vilčnik)

Povejte mojim doma, da mi je uspelo,
da sem končno našel vse, kar sem želel.
Ne povejte, kako ste me našli,
da sem tu na ulici sam ostarel.
Vandram sem in vandram tja,
kjer položim glavo, tam sem doma.
Ker ne morem letet, si prižgem cigaret
in začnem si pet …

Ali je še kaj prostora tam na jugu,
ali še imajo tiste lepe sončne dni,
so ljudje še nasmejani
in vsak dan je brez skrbi?

“Kakor da se nič ni zgodilo”
(Gal Gjurin, Severa Gjurin / Gal Gjurin)

Zemlja se odpira proti dnu.
Skale se valijo brez glasu.
In moj samotni veter
se zaganja brez miru.

Plameni mi grejejo telo.
Iskre mi begajo oko.
In moj rumeni ogenj
se dviga pod nebo.

Kakor da se nič ni zgodilo,
zlil si se v moje srce;
kakor da se nič ni zgodilo,
našel si moje ime;
kakor da nič ni zgodilo,
si umiril moj korak;
kakor da se nič ni zgodilo,
si mi vdihnil nov zrak.

Režem morje, vračam se domov.
Divje vode se vzpenjajo čez krov
in moje temne gore
se lomijo na pol.

“Kadar sva sama”
(Gal Gjurin / Gal Gjurin)

Kadar sva sama, se jokam in smejim,
kadar sva sama, utripam in dišim.

Zdaj, ko sem s tabo spet in svet je lep in
lahek in obrnjen naokrog, vse je lažje
tisočkrat in tisočkrat vem, da je prav tako.

Kadar sva sama, te gledam in molčim,
in ko sva z nama, preprosto si želim,
da bi želela si še bolj, čeprav želeti si še
bolj se res ne da, da bi ti dala vse in več
kot vse in tisto malo, kar sem jaz.

Preden stečem spet stran, v lasten svet, daj,
daj, poljubi me, ne ustavljaj se …
Saj veš, da blodim po poteh, kjer ni nikogar,
kjer je mrzlo in temno … Saj veš, da vsak
je vedno sam – in kdor prizna si, da je sam,
ta ni več sam.

Kadar sva sama, odpiram okna na stežaj.

“Ledena”
(Gal Gjurin / Gal Gjurin)

Le kako lahko,
le kako lahko
puščaš me tako ledeno?

Daj, povej zakaj,
daj, povej zakaj
me imaš rad tako vodeno?
Pišeš po meni z nevidnimi črkami
in moliš in prosiš, pa nič ne dobiš.
Le kako lahko,
le kako lahko
puščaš me tako ledeno?

Pridi, greva čim dalj stran od naju,
na konec sveta, stran od vsega …
Ne morem brez sebe in ne morem brez tebe,
jaz sužnja razuma, ti suženj teles …

Kakorkoli že,
kakorkoli že;
sem čisto majhna in sebična.
Šele zdaj to vem,
šele zdaj to vem:
sem največ in hkrati nična.

Splet dolgočasja in bega realnosti,
iskanja resnice, ljubezni pa ni in ni.

Kakorkoli že,
kakorkoli že …
Puščaš me tako ledeno.

“Ti si moje srce”
(Severa Gjurin, Pedro Lousada, David Rossi, Carlos Calado / Severa Gjurin)

Ti si moje srce

When I am alone or with people
you are my only steaple.
And I tell you da …

Ti si moje srce,
Ti si moje srce.

When I am alone or with people
you are my golden steaple.

“Pusti, naj gre”
(Ksenija Jus / Ksenija Jus)

Pusti življenju, ko se rodi, da umre,
pusti ljubezni, da pride in gre.
Pusti zvezdam, da rišejo nočno pot,
pusti sreči odprti prehod.
Pusti kapljam dežja, da dosežejo tla,
pusti vetru naj kuštra nitke sna,
spusti se, poleti do neba.

Spusti, pusti naj gre (2x)

Pusti spomine, da počasi bledijo,
spusti jih, naj več ne bolijo.
Spusti misli, ki v tebi živijo,
odpri jim okna, naj kot ptice vzletijo.
Pusti sipinam, da se selijo,
pusti otrokom naj se lovijo.
In cestam usode, da se prašijo.

Spusti, pusti naj gre (2x)

Pusti najdražjim, da v samoti težkih dni,
čistijo duše vsega kar skeli.
Pusti jim, da odženejo skrbi,
pusti jim, da ostanejo med ljudmi.
Pusti objemu, da najde ime,
pusti smehu, da sede v srce,
pusti soncu naj te pogreje.

Samo pusti – bolečini naj gre…

“Mlini in vetrovi”
(Severa Gjurin / Rok Vilčnik)

Včasih plešeš tango, čeprav preproge so na tleh
in ko nimaš ravnotežja, pusti naj ti gre na smeh.
Se prostor ves čas oža, a te stene letijo proč.
In ko primeš se za led imaš občutek, da je vroč.

Si želimo nekam tja,
kjer še mlini meljejo.
In vetrovi Don Kihotov
iz romanov pihajo.

Vsak dan razmakneš morje samo s svojimi lasmi.
Zato mi čuvaj to obzorje, ker kaj bo mi če te ni.

“Najnini gozdovi”
(Gal Gjurin / Gal Gjurin)

Temni so gozdovi v prsih najinih teles.
Temni so robovi oblakov nad krošnjami dreves.

Bežiš pred težo lastnih sanj,
bežiš pred ritmom vprašanj,
bežiš pred lenim časom, ki stoji.

Hitre in deroče so reke najinih očes.
Ostri in ošiljeni gibi najinih ušes.

Igraš se s težo lastnih sanj,
igraš se s težo vprašanj,
igraš se z lenim časom, ki stoji.

Ne glej nazaj, ne glej naprej,
zapri oči in se nasmej,
razširi krila in odštej …
(7, 6, 5, 4, 3, 2, 1)

Divje in surove živali najih želja.
Bistri in žareči kristali najinih solza.

Klečiš pod težo lastnih sanj,
klečiš v ritmu vprašanj,
klečiš pred lenim časom, ki stoji.

“Spet je večer”
(Gal Gjurin / Gal Gjurin)

Spet je večer in jaz in ti,
pod zvezdami, pod jasnim nebom.
Spet sva oba zaljubljena,
obljubljena zvezdogledom.

In zreva v noč objeta in pravljična
in prst se s prstom spleta,
dvoje src teče za naju …

Spet je večer in so sledi
med lučkami na daljnem begu.
Z njimi midva, zaljubljena,
obljubljena zvezdogledom.

“Nimam več”
(Gal Gjurin / Gal Gjurin)

Ravna je gladina morja,
mirna kot moje srce.

Mirne vrane so in polja,
mirni kot moje srce.

Ko poveš vse, ko odgrneš vse,
spet si mrk in sam in odletiš stran.
Ko izgine vse, ko odmisliš vse,
vzide spet nov dan in se zbudiš sam.

Lahen vetrič in ciprese,
vrelo sonce in nebo.

Mehke kapljice na koži,
daljne ladje, ki gredo.

Ravna je gladina morja,
mirna kot moje srce.

“Brez sramu in brez strahu”
(Gal Gjurin / Gal Gjurin)

Tih je vrt in mesec strt v slanem kropu.
Lahka ležim, suklja se dim, gor proti stropu
(daleč tam čez otožen vlak razreže mrak).
Na pol sedim in spet mižim, misli v galopu …

Se ti raztopim v oči
in se zlijem iz dlani,
dol na suha žejna tla.

Kako te ljubim še,
brez sramu in brez strahu,
Kako te ljubim še,
Kadarkoli, kakorkoli.

Končno si tu in jaz zaspim v tvojem trebuhu.
Veš, da izginja vse, kar je.

“Kjer je toplo”
(Gal Gjurin / Gal Gjurin)

Spet čakaš občutek, da je res, kar se zdi,
moraš nujno domov po vse drobne stvari.
Spet čakaš trenutek, ko zagledaš oči,
moraš zliti se vanje, v tolmune noči.

In želim si, da grem tja, kjer je toplo,
in želim si,da grem tja, kjer je svetlo.

Pridi v moje vesolje, med planete strasti,
med planete ljubezni in med svetle luči,
kot zeleno poletje.Kot srebrno nebo.

Jaz ne vem, ti ne veš, on ne ve, mi ne vemo,
nimamo več nič, razen srca.
Vse semenja, živi – in vse stoji kot stara ura.
Sprejeti to, ujeti to, razumeti to, da želim si,

da grem tja, kjer je toplo … in želim si,
da grem tja, kjer je svetlo.

“Lahko noč, skrbi”
(Gal Gjurin / Gal Gjurin)

Ležeš na zemljo,
luna na nebo.
Vse se zablešči,
zrak se umiri.
Mirno je srce,
ko zapreš oči.
Lahko noč, skrbi.

Zazreš se v vodnjak.
Pada mehek mrak.
Voda se skali
in zavalovi.
Ptica prileti.
Misel se zbistri.
Lahko noč, skrbi.

Lahek je korak:
ima lahko ga vsak.
Dan se zaiskri,
zrak se umiri.
Mirno je srce,
ko zapreš oči.
Lahko noč, skrbi.